O slideshow foi denunciado.
Utilizamos seu perfil e dados de atividades no LinkedIn para personalizar e exibir anúncios mais relevantes. Altere suas preferências de anúncios quando desejar.

Zbirka

971 visualizações

Publicada em

Odlični posnetki Janeza Medveška

Publicada em: Turismo
  • Seja o primeiro a comentar

Zbirka

  1. 1. 160. FOTO ZGODBA ZBIRKA MORAVČE IN OKOLICA SLOVENIJA GLASBA NA CITRAH UČENCI G. VIDE UČAKAR
  2. 2. Hjaaaa…, vsakdo nekaj zbira… Eni znamke, drugi prtičke, tretji slikice iz čokolad, četrti pike v trgovinah, peti stare avtomobile, šesti… Ja, šesti zbirajo denar. Ubogi! Ti ne bodo nikoli srečni, ker ga nikoli ne bodo imeli dovolj. Pa ne, da bi delal ne vem kakšno zbirko med mojimi slikami po različnih temah od starih hiš, kozolcev, krajine, znamenj, ampak ta dan tam na pol februarja, ko komajda še poznamo sonce, me je po kosilu pičilo, da grem poslikati nekaj ČEBELNJAKOV. Na hitro naredim plan. Do Krtine po AC, zavijem levo za Želodnik, nadaljujem do Brda, do Kersnikovega požganega gradu, kjer stoji tudi eden izmed mnogih čebelnjakov, potem se čez hrib spustim na ono stran proti Lukovici, tam stojijo pri Čebelarskem domu trije, grem pod AC in se čez vasi prepeljem v Škocjan, kjer so vsaj trije in potem še malo pobrskam po moravški dolin. Za kar nekaj čebelnjakov vem. Ampak, ko jaz sedem v avto, je planov konec. Križišča so zame žar in čar. Če greš po eni poti, doživiš nekaj, če po drugi kaj drugega…. In v Krtini zavijem drugam. Proti Moravški dolini. Se bom pa nazaj grede ustavil na Brdu za tiste štiri čebelnjake, pa kak kozolec prav tako. Ampak cesta je nekaj čudnega. Ta vrag te potegne v stran. Ja, na drugo cesto in zgodba, ki jo planiraš doma, dobi sestrico. Včasih tako lepo.
  3. 3. Pri rdečem semaforju v Krtini iztržim to sliko. Zanimivo, da na temu koncu naše lepe domovine kar nekaj zvonikov stoji poleg cerkva. Ta je imel včasih prostor v obzidju proti Turkom, zdaj pa je okoli le še ograja.
  4. 4. Studenec, kjer ima dom Kulturno društvo Miran Jarc, ki vsako leto sredi poletja naredi nekaj norih gledaliških predstav in kar nekajkrat napolni svojo letno dvorano. Zavijem skozi vas in najdem kar tri čebelnjake. Pa še nekaj prav zalih polnih kozolcev.
  5. 5. Potem pokličem sorodnika, kje ima na Selu svoja dva čebelnjaka in mi razloži. Zadetek v polno. O, ti lepotec, kako si lep. Ta bo praznoval kmalu 80. rojstni dan. Februar je, pa mi čebele sedajo na glavo, vrat, roke… Narobe svet. In ne. Že tam v 80. letih v prejšnjem tisočletju (smo stari, ne), sva včasih zjutraj klicala z ženo otroka, naj hitro vstaneta, da bosta še videla sneg. Mislim, da tole ni nobena posebnost narave.
  6. 6. VONJ Nekje je v zraku vonj, vonj, ki ga imam od vseh jaz najbolj rad, vonj, ki čakam nanj vse leto, vonj, ki ni kot drugi vonji, vonj, ki ni nobenemu enak, o, vem, takega ima edino le - pomlad. In vem, da ni več daleč dan, ko zjutraj stopil bom na plan in ga zavonjal bom, ta vonj vseh vonjav, vonj, ki ga imam od vseh jaz najbolj rad in se, kakor otrok razveselil: ˝ Moj Bog, pa saj je vendar tu, danes zjutraj je prišla - POMLAD ! ˝ Janez Medvešek
  7. 7. Avto pustim spodaj v vasi in ko se vrnem, me takoj zaslišuje domačin kaj sem slikal, zakaj sem slikal in kaj delam tu. Tako, kot v časih obupnega in bebastega komunizma, ko smo MORALI paziti na vse tujce, ki so se gibali s fotoaparati okoli naših domov.
  8. 8. Iz Sela jo mahnem čez cesto proti Vrhpolju. Deževna zima je storila svoje. Toliko jezer imamo kot Finska ali Kanada, le da na sredi pri naših stojijo uboge hiše. Skorajda nihče več ne spoštuje pravil igre narave in smo tako salamensko pametni…
  9. 9. Z menoj vred. Namesto, da bi jo na teren mahnil v škornjih po nekaj mesečni moči, sem obul teniske. Čmok, čmok, pa še kakšna grda beseda vmes, ki ne paše v tako lep dan pade, ko mi voda zaliva nogavice. Ja, fotografska je težka…
  10. 10. Ampak, lepa. No, lepa… Čakam sonce. Če je le en oblak v Sloveniji, meni pokriva sonce. Oblak se odmakne, skočim v avto, se zapeljem hitro, kot bi kradel v banki, do gradu Tuštanj, naredim en posnetek (pretemen!) čebelnjaka in sonce ugasne.
  11. 11. Prav, pa pridem spet, ko bo sonce. Na drugem bregu nasproti gradu poslikam še to staro hišo, zalo lepotico, ki se ji obleka že malo trga. Še en biser, ki ga bo pobral čas….
  12. 12. ZLIZAN PRAG Korak za korakom, podplat za podplatom, stopinje, ki v kamen zarišejo rane… Zdaj ni več korakov, zdaj ni več stopinj, je zdaj čas edini, ki čezenj prestopa in čaka, da zase ga vzame. Janez Medvešek
  13. 13. Ma, ne me basat…! Za nekaj trenutkov spet posveti sonce in ne da se mi nazaj do gradu. Hja…, sem vam že obljubil, da o tem lepem gradu, ki so ga k sreči naši (preveč)navdušeni vojni piromani zgrešili, naredim eno lepo zgodbo. Slike čakajo že dolgo, grad in vi tudi, jaz pa…
  14. 14. V Krašcah pr‘ Frfrav se spomnim, da je na oni strani ceste ena stara hiša. In jo mahnem čez cesto. V naglici “razštelam” fotoaparat, da doma komaj rešim skurjeno sliko. Kaj pa, če se po cesti zapeljem naprej? Vse poti vodijo v Rim, pa v Moravče tudi.
  15. 15. O, tega lepotca, ki je doma v isti vasi Prikrnica, kot naš orel Primož Peterka, si s seboj vzamem za spomin. Na tabli pred vasjo piše Podstran. Prav, pa Podstran. Peljem na vzhod. Menda bo prav?
  16. 16. Za vasjo ustavim. Sprva le od daleč naredim posnetek nad velikim kupom rdeče zemlje, ki jo je nekdo navozil na eno veliko njivo, potem pa ugasnem avto in grem pogledat ta čuden kup. Ja, kako imam srečo.
  17. 17. Kot bi prišel na Mars. No, še včeraj, ko je ta imel še vodo. Stopim na suho v rdeč pesek in noga se mi ugrezne do hlač. Čez čas pa še druga. In ko sem umazan do riti, mi je prav vseeno, kje hodim. Le noge so tako salamensko težke, kot bi imel na podplatih mlinska kolesa.
  18. 18. Božansko… Le kaj mi je reklo, naj se peljem naprej skozi vas? Kot bi se mi utrgalo, skačem po rdečem blatu in iščem posnetke, kajti še nekaj sekund mi bo oblak spet ugasnil sonce.
  19. 19. Na vrhu kupa je malo bolje, le noge komaj premikam. Pocasto blato se je nalepilo na podplate, okoli čevljev vse do hlač. Ja…, kako je tu lepo. Otroci, ki gredo iz šole, me čudno gledajo, ko skačem iz griča na grič.
  20. 20. Majhnih borov je tu toliko, da bi lahko pogozdili en uničen gozd zdaj po žledu. Očitno jim to rdeče blato paše. O, meni tudi. Ko bi le oblake nekdo pribil na modro nebo, da mi ne bi vsake tri minute za deset minut prekrili sonce…
  21. 21. Čez kako uro bi moral biti tu, ko bodo sence še daljše. Ne bom čakal. Danes vendar zbiram za zbirko čebelnjake, ne planete in rdeči Mars…
  22. 22. Ko iz vesolja prihajajo slike, so tem podobne. Suhe struge brez vode, vse rdeče, le da tam lahko hodiš, tu pa. Rečem tri – štiri in stečem čez te suhe reke. Ma, vraga stečem… Komajda iz blata potegnem nizke čevlje in v njih sebe.
  23. 23. Narujem šope trave, jo pomakam v vodo in si perem preobilne dodatke na čevljih. Ta šopek trave mi je pa prelep in ga raje slikam, kot uporabim.
  24. 24. Spet mi oblaki ugasnejo sonce. Za dolgo. Prav, za danes sem iztržil kar sem. Kam pa pelje ta makadamska pot tja v dolino? Po travniku, kjer kar čmoka voda in si tako vsaj malo operem čevlje, jo mahnem naprej v neznano.
  25. 25. Najdem še en opuščen peskokop. O, kakšne barve bi bile tu, če mi ne bi nagajalo sonce. Tam zadaj se vidi Zasavska Sv. Gora, ki sem jo vam pokazal dve zgodbi nazaj.
  26. 26. Nekaj slikam in vem, da bo vse tako medlo, brez barv.
  27. 27. Tiste ta hudobne oblake, ki mi pokrivajo sonce, slikam za kazen narobe obrnjene v zrcalu.
  28. 28. Malo naprej je še en bajer. Komajda sem si za silo očistil rdeče blato, pa spet zagazim na polno v novega. O, sranje… Malo se naglas pogovarjam sam s seboj in preženem race na dopustu na oni strani bajerja.
  29. 29. Fr, fr, fr…, in po skupinah se raztepejo na vse strani sveta.
  30. 30. Jaz pa stojim v rdečem blatu, čakam na sonce, ki bo zdaj, zdaj posijalo in kako lep posnetek bi naredil v tej sinji modrini, ki se zrcali v bajerju s tistimi racami, ki sem jih pregnal… Divjak…
  31. 31. In sonček udari na polno v rdeč grič nad mano. Ne gledam kje hodim, kajti spet sem bolj umazan, kot ta velika svinja v štirinajst dni neskidanem svinjaku. Pa kaj… Saj tudi otroci tako uživajo, ko hodijo po lužah…
  32. 32. Dober dan, POMLAD! Oblekice imajo še pomečkane, strgane, napol gnile, obrazki pa jim žarijo v sončku. RAD IMAM SONCE…
  33. 33. Ko odhajam, posije. Ne boš me več “hecal”! Pridem drugič, ko ne bo oblakov.
  34. 34. Ponovim tisto pot po čmokavem travniku, si do konca namočim čevlje in še kaj, pa operem tudi in zlezem v avto. Ti vrag! Pa še na pošto moram. Naj grem tak, kot bi padel do kolen v rdeče blato? Nabijem vročino na noge v avtu in počasi peljem. Pa so Moravče takoj za ovinkom.
  35. 35. Pri pokopališču ustavim. Kakšno lokacijo so si Moravčani izbrali za zadnji dom in za to zadnje stanovanje. Če hočejo, gledajo na dom, če pa so firbčni, pa na Triglav. Kako lepo se vidi od tu. In nad njimi stražar s trobento, da zapiska takoj, ko bi kdo pobegnil. Malo prej sem tudi jaz tako kot angel, “gor” vlekel hlače, da ne bi bile čisto rdeče od blata…
  36. 36. PRIDE ČAS Pride čas, ko zmanjka časa… Nič nazaj nas ne pripelje, ne denar, bogastvo želje, niti jok, ne hrepenenje… Pride čas, ko zmanjka časa… Ko se ura naša ustavi, ko odidemo za vedno in smo le še gnoj v naravi… Krog se pač tako končuje… Danes so sekunde mera, Jutri večnost nam kraljuje! Janez Medvešek
  37. 37. In še en angel s piščalko. Kot policaj! Tu pa imajo res vse pod kontrolo…!
  38. 38. Sence postajajo daljše. Po dolini ropota, ljudje se vračajo iz mesta domov. Petek je. Na cesti je noro. Tu pa tak mir. Kje pa naj bi bil drugje, če ne na pokopališču…? Tam zadaj se malo iz gozda vidi Limbarska gora. O, kako je zdaj tam lepo.
  39. 39. Nove Moravče in ena stara hiška… Jo hočem slikati, pa že nekdo čaka živčen v avtu za mano. Ja…, vem…, vsi ne iščejo čebelnjakov za svojo zbirko. Eni še delajo. Če niso med tistimi 13 %, in onimi 130 000 brezposelnimi, ki sanjajo kako je če delaš, no, če imaš delo…! Kam smo zapeljali to državo? Včasih pa si poslal šefa v tri krasne, napisal novo prošnjo, dodal spodaj – s tovariškimi pozdravi in skoraj vedno – zmagal!
  40. 40. Ko sem že tu v Moravčah, naredim en posnetek s cerkvijo. Zapeljem na parkirišče, pa kar nekaj ljudi čaka na avtobus. Umazan kot sem, ne morem iz avta in naredim sliko skozi okno. Malo požagam križe. Se zgodi…
  41. 41. In jo mahnem naprej proti Limbarski gori. V Gabrjah se spustim proti Mošeniku, za ta čebelnjak vem, ki je tu poleg tega mogočnega kozolca. Ja…, slovenski motiv. Lipa, znamenje in kozolec.
  42. 42. Kdo ve, kaj se je nekoč zgodilo tu, da so postavili tako lepo znamenje?
  43. 43. In kdo ve, koliko pomladi bo še ta čebelnjak stal tam zadaj za kozolcem, kajti ena noga v kolenu mu že kleca…
  44. 44. Nasvidenje, lepotec, vsaj še za kakšno pomlad. Pa komaj pohodim plin, spet ustavim, kajti le nekaj lučajev naprej je še eden. Lep, velik, skoraj nov.
  45. 45. Mehkoba krajine…, igra svetlobe…, kozolci v krajini, posebnost, ki je ni na tem svetu razen pri nas… Da…, ljudje slovenski! Tak posnetek lahko naredimo le pri nas v naši lepi domovini!
  46. 46. Vsaj nekaj, kar nas še loči od drugih. Včasih je bila to pridnost, iznajdljivost, sposobnost, hrepenenje po nečim – svojim… Zdaj so nam od vsega naštetega ostali le kozolci. Pa še te jemlje hudič zase… Kajne…? Pregrda zgodba za to rajsko krajino…?
  47. 47. RAJ Imamo vse, o čemer marsikje le sanjajo ljudje nesrečni. Nam Bog je dal na kup, ljudje, kar ves svet skupaj nima! Ne tarnajmo, bodimo enkrat in za vedno srečni, nam manjka le zavest, da RAJ je tale naša DOMOVINA! Janez Medvešek
  48. 48. Prevozim Zg. Koseze. Vrh klančka. Pogled na Peče. Zadaj je Zasavska Sv. Gora. Telefon… Naj čim prej pridem domov, kličejo. Me obišče ta mali vnuček. Tisti, ki pravi: “ Se zgodi, a, ne dedi?” Ja, se zgodi. Domov grem. Bom pa drugič še naprej iskal čebelnjake.
  49. 49. Zdaj ustavljam le še sem in tja. Za bisere ob poti.
  50. 50. Tudi ta vrata v mogočni domačiji v Pečah so biser, mar ne?
  51. 51. Pa ti oblaki, naloženi drug na drugega in spodaj gozd, v polkrogu zavita pot…
  52. 52. Na glavni cesti sem, ki pelje iz Izlak v Moravče. To pa niso več biseri. Tako pa vrne Narava, če se grdo obnašaš do nje. Udari te. Brez usmiljenja. No…, se slučajno ona nam smili, ko dan na dan po njej zlivamo različne strupe in gnojnice? Ona nima pravice, da se brani in obrani bebcev, ki ji hočejo samo slabo? Spomin in opomin…
  53. 53. Čeprav se mi mudi, zavijem skozi slikovito vasico Drtijo. Saj tako ali tako pridem spet na glavno cesto, le malo nižje.
  54. 54. Kot da bi vedel, da moram zaviti sem. Pravi obliž lepote na tisti OPOMIN!
  55. 55. Ne, ne, nisem se zmotil in dal v zgodbo po pomoti sliko Dolomitov. To zadaj so Kamniško Savinjske Alpe. Ena čisto navadna Ojstríca je na sliki. Je lepa, ne? Tam zadaj pa je Solčavsko in Logarska. Še tja bom šel slikat čebelnjake. Tam ga ima vsaka domačija. Ste vedeli, da tam medu pravijo – STRD?
  56. 56. Pa še tale posnetek naredim, ko je tako lep. Njive, ki čakajo na delo. Bodo zdaj, ko se več nič ne splača - preživele ta leni slovenski narod? Ali bomo hodili v Agrokor - Mercator po strupeno kitajsko hrano? Bodo te njive polne tiste posrane gensko spremenjene koruze? Madžari so onim vragom, ki bi požrešni za denar pobili ves svet, požgali polja in jih menda napodili iz države. Ampak, Madžari držijo skupaj in so močni, mi pa…! Nasedemo in ploskamo vsakemu bebcu…
  57. 57. Limbarska gora nad Moravčami. Poglejte, no, mojo zgodbo o njej. Kako je gori lepo…
  58. 58. Pa kje ni, ljudje, slovenski, lepo v naši domovini??? Škocjan in zadaj Kamniški.
  59. 59. Pa enak posnetek, le da je nekaj korakov narejen nazaj.
  60. 60. In…, Buh mi oprosti ta grjeh… Dob in zadaj Karavanke in Krvavec, posnetek narejen pri sto na uro… Le nekaj ur sem bil zdoma. Tiste tri litre bencina sem pokuril in videl in našel toliko lepega. Tiste čebelnjake sem imel samo za izgovor, da sem šel od doma. Nekaj te MORA premakniti, da ne umreš doma od dolgega časa in jamranja, kako nam je hudo. Hudo – v tako lepi domovini…??? Še premalo nam je hudo, da se ne zbudimo, ljudje slovenski…
  61. 61. “Dediiiiii, a si res slikal čebelnjakeee…?”, je že med potjo od daleč vpil moj vnukec, ko sem jim šel naproti tja na Drago, kjer je tako lepo. Tudi to lepo Drago ste že videli v mojih zgodbah.
  62. 62. Bodo te lepote res nekoč sosedove? Jih bomo res tako poceni z nekontroliranimi pufi in nedelom in nesposobnostjo zapravili, kot smo to zastavili v teh zadnjih letih? Kaj res ni nikogar v tej državi, da bi zategnil ročno, ustavil ta zabluzen voz brez voznika, udaril po mizi in naredil red? Bomo res hlapci na svojem domu? Večeri se… Sonce ugaša, dan tone v temo. Moral bi napisati – lahko noč, pa… Dobro jutro, SLOVENIJA!
  63. 63. “Po čebelah se vižej!”…, piše včasih na kakšnem čebelnjaku. In mnogokrat so na čebelnjakih panjske končnice. Onim, pametnim, ki jih znajo brati, veliko povedo, bebcem nič! Kako, brati, panjske končnice…? Enostavno, kmečko logično. Na tej ne piše nič, pa vseeno piše: KJER SE PREPIRATA DVA, TRETJI DOBIČEK IMA! S tega bi lahko naredil razglednico in poslal vsem tumpastim levim in desnim, ki še niso tako blond, da tega ne razumejo!
  64. 64. Mogoče pa zato iščem čebelnjake, ker so tam naši predniki vse povedali na enostaven način, kaj se sme in kaj se ne sme? Ni treba hoditi do 30. leta na fakulteto, da si “pameten in potem zagoniš neko firmo”, kot to v pesmi lepo pove Iztok Mlakar. Včasih je dovolj, da se ustaviš pred čebelnjakom. Starim, spranim, vegastim, poslikanim. Tam vse piše. Tam so napisana vsa pravila normalnega življenja. Pa še POUČNE slike so poleg za one, ki napisanega ne razumejo…! Ko bom imel zbranih še več čebelnjakov, naredim zgodbo iz njih. Bog ve, če jo bomo takrat še razumeli, ko jo bom napisal po naše, slovenje? Bomo takrat že žlobudrali po sosedovo? Bomo takrat prodani pohlevni hlapci na nekoč svojih domovih? Morda tudi to že piše na kaki panjski končnici, le da je še nisem našel? Piše…, zagotovo piše, ljudje, slovenski. Tisti – morda - je povsem odveč po vsem tem, kar sedaj počnemo z apatijo, nesposobnostjo in novimi pufi, ki jih bodo vračali še vnuki naših vnukov, a ' ne, Alenka? Na dobri poti smo, ki vodi v štalo, kjer bivajo hlapci in dekle! Vsaka veselica ima svoj konec. Pa da je ta naša ne bi imela…?! Srečno spet v (pred)kameni dobi! Ja, veš, stara mama v nebesih, zdaj pa že tudi jaz molim za zdravo pamet… Besedilo in fotografije….. Janez Medvešek Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO GLASBA V PODLAGI JE DELO UČENCEV G. VIDE UČAKAR VENČEK SLOVENSKIH NARODNIH Narejeno teden po žledu, v svečanu – februarju 2014 janez.medvesek@gmail.com

×