1. Stran 1 od 5
Konferenca ZSFV, MOS – Celje 12. 09. 2014
Spoštovane obiskovalke in obiskovalci letošnje konference
Združenja slovenske fotovoltaike, cenjeni gostje,
Vedno več elektrike, ki jo tako zelo potrebujemo za naš današnji način življenja, je pridobljeno direktno od sonca, iz sončne svetlobe. Tako je zato, ker je človeštvu že postalo jasno, da energetski viri, ki so se nabirali milijone in milijone let in jih je sodobna civilizacija dodobra izčrpala v samo treh stoletjih, da torej fosilna goriva niso nekaj, na kar bi se lahko zanašali naši potomci, niti naša generacija več ne! Jasno postane, da so alternativa le obnovljivi viri, katerim pa današnja energetska infrastruktura, ki je nastala in bila grajena za rabo fosilnih goriv, ni prilagojena. To je dejstvo, ki ga ne zanikamo in predstavlja resno oviro, a obenem tudi izziv za prihodnost celotne energetike.
Hkrati pa je tukaj potrebno povedati, da ta ovira in z njo povezane težave niso tudi argument za nasprotovanje nujnim spremembam, ki se bodo zgodile, z ali brez naše volje. Slej ko prej bodo svet energetsko poganjali obnovljivi viri in prej ko bomo ponotranjili to spoznanje in prej, ko se bomo začeli skladno s tem drugače obnašati in načrtovati energetiko, energetsko infrastrukturo, energetske, cenovne in vse druge politike, prej bomo zlezi iz gospodarske stagnacije!
Na prvih konferencah po ustanovitvi našega združenja poleti 2008, ki se je v začetku imenovalo ZSFI, smo se pogovarjali o tem, kaj sploh fotovoltaika je, skušali smo jo popularizirati, ljudem predstaviti njene prednosti kot enega izmed najpomembnejši obnovljivih virov prihodnosti, obenem pa smo utirali pot prvim pogumnim investitorjem, ki so zaslutili priložnost in se podali v boj z birokratskimi mlini, da bi postavili svojo sončno elektrarno.
Od tega je sedaj šest let in takrat smo bili pri tem dokaj uspešni, saj se je Slovenija z izgradnjo sončnih elektrarn, ki danes prispevajo približno odstotek in pol k skupni proizvodnji slovenske elektrike, postavila na evropski in svetovni zemljevid sodobnih držav, ki se zavedajo pomena OVE in še posebej fotovoltaike. Naše združenje je bilo takrat uspešno zato, ker nam je uspelo v Slovenijo prenesti prakso naprednih evropskih držav.
Pokazali smo, da se tudi v Sloveniji da zadeve premikati, če uspe na nekem področju odstraniti birokratske ovire in dati prosto pot svobodni podjetniški pobudi. Fotovoltaika je postala splošno znana in priznana dejavnost, postavljanje sončnih elektrarn pa že nekaj časa ni več nobena eksotika.
Letos smo tako naše združenje iz ZSFI preimenovali v ZSFV in ga odprli za najširše članstvo vsem ljudem dobre volje, ki verjamejo v čisto energijo sonca in vedo, da je energetska prihodnost Slovenije nujno zelena ali pa je ne bo. Glede na naravne danosti naše po površini majhne države, to ni utopija, ampak edina alternativa. Na ta način smo v ZSFV tudi na simbolni ravni pokazali, da tu nismo »mi« (ki postavljamo sončne elektrarne) in »oni« (investitorji), ampak smo skupaj vsi, ki si želimo lepšo, boljšo, bolj

2. Stran 2 od 5
zeleno in z lobističnimi interesi manj prepredeno energetsko politiko. Seveda vas ob tej priliki vse vljudno vabim, da se pridružite in včlanite v Zd. slov. fotovltaike!
Zmotno je prepričanje, da je fotovoltaiki uspelo, ker smo imeli v Sloveniji (pre)visoke podpore. Še bolj zmotna je danes pri nas pogosto slišana krilatica, da je bila fotovoltaika največja napaka energetske politike zadnjih let, krilatica, ki se venomer ponavlja, da bi se nepozornemu poslušalcu zazdela resnična. V tem kontekstu je potrebno razumeti tudi nedavne izjave, da je potrebno paziti, da fotovoltaika ne bi postala drugi TEŠ6.
Tukaj gre za poskus povezati izjemno pozitivno dojemanje fotovoltaike in sončnih elektrarn s strani slovenske javnosti, z nesrečno in »zapacano« zgodbo TEŠ6. Nič od tega, kar lahko gledamo pri TEŠ6 ne velja za fotovoltaiko. Netransparentnost, ponikanje sredstev, napihnjeni računi, nenadne, težko pojasnljive podražitve. Zato je potrebno na tem mestu reči bobu bob in jasno povedati, da sta to dve povsem različni zgodbi in da nimata ničesar skupnega, razen tega, da oboje, fotovoltaiko, kakor tudi pasovno energijo, potrebujemo.
Denar, ki ga bo Slovenija namenila v naslednjih letih za subvencije v obnovljive vire, zberejo vsi potrošniki elektrike s plačevanjem prispevkov za OVE. Za leto 2013 je bilo tega denarja 120 mio EUR, slaba polovica od tega je šla za sončne elektrarne. Preračunano na povprečno slovensko gospodinjstvo, plača to za prispevek za OVE manj kot 6 EUR na mesec. Za kaj še smo pripravljeni odšteti takšen znesek, kako pogosto, odgovorite si sami.
Na drugi strani imamo vsi porabniki dokazano korist od nizkih cen elektrike, ki so predvsem posledica znatnih količin elektrike proizvedene v vetrnih in sončnih elektrarnah, kar dokazujejo številne mednarodne raziskave. Te koristi ne le odtehtajo, ampak celo presežejo stroške, ki jih moramo plačevati za OVE.
Resnično drži, da povprečno slovensko gospodinjstvo plača 6 EUR/mes v obliki prispevka za OVE, a hkrati »prejme« 10 EUR/mes v obliki nižjih mesečnih računov za elektriko. Za kaj torej gre tukaj? Gre za prerazporejanje ekonomske in s tem povezane družbene moči od tradicionalnih, velikih igralcev, ki so držali roko nad energetiko in energetsko politiko, k novim, manjšim, razdrobljenim, posamično gledano nepomembnim igralcem. To se dogaja in se bo dogajalo tudi v prihodnje po vsem svetu, enako tudi v Sloveniji.
Dokler je bilo te distribuirane elektrike iz razpršenih virov malo, se nihče ni pretirano vznemirjal, očitno pa je, da se to sedaj naglo spreminja, kar povzroča prej omenjeni upor tistih, ki se bojijo, da bodo izgubili v preteklih desetletjih pridobljene pozicije, podpore in najrazličnejše privilegije.
Ne drži namreč zmotno prepričanje, da so v sodobnem svetu, kamor (zaenkrat še) sodi tudi Slovenija, podpor deležni le obnovljivi viri, res je ravno obratno! Na številne načine dobivajo podpore tradicionalne, umazane in okolju škodljive industrije, vendar so ti mehanizmi subvencioniranja »starih« industrij prikriti in zato, ker se nanje premalo opozarja, ostajajo splošni javnosti neznani. V zvezi s tem bi rad opozoril na študijo Umanotere iz julija 2013 z naslovom »Zelena proračunska reforma za Slovenijo: odzivanje na krizo s trajnostno vizijo«. Skladno s to študijo je znašala v Sloveniji v letu

3. Stran 3 od 5
2011 vrednost škodljivih subvencij preko 500 mio EUR. Podobne ugotovitve kot v študiji Umanotere, najdemo tudi v študiji nemškega Greenpeace-a, v kateri za leto 2012 ugotavljajo, da so OVE v Nemčiji prejeli približno 17 miliard EUR subvencij, medtem ko so bili konvencionalni viri deležni približno 40 miliard EUR dotacij v obliki skritih stroškov, ki jih plačujejo porabniki.
Tisti, ki si prizadevamo za več in ne manj sončne elektrike v omrežju, seveda ne zanikamo, da le ta prinaša tudi določene težave, povezane predvsem z ohranjanjem stabilnosti v elektroenergetskem omrežju. Teh težav nikakor ne omalovažujemo, vemo pa, da so z današnjo tehnologijo obvladljive. Ne samo, da so obvladljive, čim prej jih je potrebno sprejeti kot izzive in jih začeti reševati, saj njihovo pometanje pod preprogo in zapiranje oči pred resničnostjo ne bo ničesar rešilo, ampak le še povečalo probleme, ki jih bo potrebno slej ko prej rešiti enkrat v prihodnosti.
Neizogibno in vsem lobijem navkljub se svet premika v smeri OVE, kar so številne države spoznale in se temu primerno tudi odzivajo. Primer so skandinavske države, Nemčija in, zanimivo, tudi nekatere arabske države, ki dobesedno sedijo na nafti, ampak se tudi zavedajo, da je sedaj čas za sprejemanje nove paradigme in dejanja, ki jim bodo dolgoročno koristila. Spremembe, ki jih počneš, ko si vanje prisiljen, so seveda nekaj čisto drugega kot tiste, za katere se zavestno odločiš in običajno za isto vloženo energijo dobiš bistveno večji izplen.
Slovenija je bila nekaj časa na dobri poti kot sem omenil že na začetku in v našem združenju se nikoli nismo dali zapeljati lažnim dilemam kot je npr. »fotovoltaika ali TEŠ«, »fotovoltaika ali nizke cene elektrike«; večini ljudi je jasno, da v Sloveniji potrebujemo tudi proizvodnjo elektrike v pasu, za kar pa ne potrebujemo jedrske elektrarne in še TEŠ-a, zadevo bi lahko rešili z bistveno več obnovljivimi viri in več prečrpovalnimi HE. Težko se je znebiti vtisa, da trenutni ukrepi pomenijo trasiranje poti za možnost uvedbe t.i. jedrske opcije s postavitvijo drugega bloka JEK.
Nove jedrske elektrarne oz. novega bloka JEK ne potrebujemo, še posebno ne ob dejstvu, navedenem tudi v zadnjem svetovnem poročilu o jedrski industriji, v katerem avtorji opozarjajo na izjemno naraščajoče stroške za gradnjo nukleark: v zadnjem desetletju so ti iz približno 1000 dolarjev/inštaliran kW poskočili na približno 8000 dolarjev/inštaliran kW. Vemo pa, da je danes cena za inštaliran kW fotovoltaike že pod 2000 USD.
Slovenija je torej bila glede OVE na dobri poti v bližnji preteklosti, se pa danes zadeve spreminjajo in obračajo, žal trenutno ne na bolje. Okoljski cilji, ki smo si jih sami zadali, obljube, ki smo jih (v lastno dobro!) dali Bruslju, nevarnost plačevanja visokih kazni zaradi nedoseganja postavljenih ciljev, vse to kot da nič ne pomeni!
Očitki o previsokih podporah se kot mantra ponavljajo in ponavljajo, da bi laž resnica postala, vse skupaj pa je spremljano z neverjetnimi ukrepi na področju zakonodaje in izvedbenih predpisov, ki smo jim priča. Naj omenim nekaj takšnih, ki nobenega prebivalca in prebivalke Slovenije ne bi smel pustiti hladnega, pa najsi je zagovornik ali nasprotnik OVE.
 Odvzemanje zasluženih in z odločbami priznanih pokojnin tistim upokojencem, ki so si postavili sončne elektrarne. Kaj bolj absurdnega si je težko zamisliti! Kako

4. Stran 4 od 5
lahko lastništvo sončne elektrarne predstavlja dejavnost (!), lastništvo stanovanja, ki ga oddajaš v najem in z njim služiš ali pa motornega vozila, ki je tudi nadvse koristna stvar ali pa delnic in drugih vrednostnih papirjev, za katere je potrebno skrbeti bistveno bolj in nameniti več časa kot sončni elektrarni, pa ne ?! V vsakem primeru naj se ve, da nas bo – davkoplačevalce v Sloveniji - sprejem takšnega novega zakona (t.i. ZPIZ-2) še zelo drago stal!
 Sprememba energetskega zakona, ki ukinja feed-in-tarife in le te zamenjuje z drugačnim načinom razdeljevanja sredstev preko sistema javnih razpisov, za katerega so dokazano ugotovili, da je neučinkovit (raziskava nemškega Inštituta za energetske sisteme prihodnosti iz Saarbrückena iz maja 2014, ki je bila objavljena v reviji Photon),
 objava sporočila Agencije za energijo, da letos javnega poziva k prijavi projektov za OVE in SPTE sploh ne bo.
Kje smo torej danes in kakšna je prihodnost sončnih elektrarn v Sloveniji? Kljub aktualnim ukrepom nismo črnogledi, saj dejstva govorijo sama zase. Fotovoltaika je danes najcenejši obnovljivi vir in to je dober obet za prihodnost.
Na zadeve je potrebno pogledati s kritične distance in poiskati globalne priložnosti, tako za investitorje kot tudi za vse druge deležnike, ki bodo imeli od razvoja zelene energetike v Sloveniji znatne koristi. Vsem za vzor so lahko podjetja kot so Kolektor Etra, Letrika in Bisol, ki dokazujejo, da se na področju zelene energetika da uspeti, če si inovativen, če imaš pravi produkt ali storitev, če se povezuješ z institucijami znanja, če ti uspe pogledati naprej več kot le pet pedi pred nosom. To je tudi tisto, kar si želimo od nove vlade, da bi torej gledala in načrtovala dolgoročno, da bi zagotovila stabilno in varno pravno okolje, kjer se pogoji poslovanja ne bi neprestano spreminjali. Če bo naredila samo to, bo naredila vse!
Priložnosti za slovensko industrijo pri vsem, kar je povezano s fotovoltaiko je ogromno, zato bi morala politika probleme, ki so povezani z vse več razpršenimi viri v elektro distribucijskem omrežju videti kot priložnost, kot izjemno priložnost, ki je ne smemo nikakor zamuditi. Če bomo na težave gledali kot na probleme, ki samo ovirajo naš udoben položaj in ogrožajo obstoječa razmerja moči, smo opleli, zato pozivam novega predsednika vlade in vse akterje, ki imajo vpliv na slovensko energetsko politiko, da skrenejo s trenutnega kursa in pogledajo na zadeve z druge, sončne plati.
Predlogov kako se zadev lotiti ne manjka in eden takšnih je uvedba net-meteringa. Z net-meteringom se ukvarjajo na mariborski in ljubljanski univerzi, na elektro fakultetah in inštitutih, o čemer bodo več zanimivega povedali drugi govorci na današnji konferenci. Net-metering je priložnost, ki je tukaj, ki nas ne bo dosti stala in katerega potencial je tako velik kot si ga bomo sami določili. Kot vse druge stvari ima tudi net- metering dobre in slabe plati, lahko se ga gremo na veliko ali na malo, v vsakem primeru, pa bo njegova uvedba pomenila nek premik iz sedanje stagnacije in nazadovanja na področju OVE in FV.
Net-metering bi lahko pomenil angažma tezavriranega kapitala širšega kroga potencialnih investitorjev – tudi fizičnih oseb, pomenil bi razbremenitev nadgradnje distribucijskega omrežja, saj se bo energija trošila bliže lokaciji proizvodnje, pomenil bi

5. Stran 5 od 5
možnost drugačnega izračuna stroškov za porabnike elektrike (razmerje med zneski za priključno moč in zneski za porabljeno energijo), pomenil bi razvoj testnega poligona za tiste domače izdelke, ki jih bodo potrebovali po vsem svetu, ko se bodo odločali za izgradnjo pametnih omrežij, ki jih za sabo potegne večja proizvodnja elektrike v razpršenih virih.
Skratka, če bomo povečali in to - bistveno povečali - količino elektrike iz fotovoltaike, ne samo z net-meteringom, ampak tudi na vse druge možne načine, bo to imelo številne multiplikativne učinke na gospodarsko rast, saj se bo zmanjšala obremenitev distribucijskih omrežij, povečala se bo zanesljivost le teh, zmanjšali se bodo eksterni (okoljski, zdravstveni) stroški, ustvarile se bodo socialne (direktne in indirektne) dobrobiti, ustvarjena bodo nova delovna mesta in to je le nekaj faktorjev, ki jih posebej izpostavljam.
Namesto zaključka se na koncu raje vprašajmo ali smo res tako bogati, da bomo zamudili še eno razvojno priložnost ali pa se bomo raje spoprijeli z naštetimi izzivi in ponovno pognali elektrarne, ki delajo tiho, ki delajo za vse nas, ki delajo na sonce?
Primož Tručl,
ZSFV